
Zemlja kot toplotni vir ima enako prednost kot podtalnica, njena temperatura na določeni globini je neodvisna od zunanje temperature in je skozi vse leto konstantna. Edini pogoj za uporabo tega vira je, da imamo na voljo dovolj veliko površino zemlje. Na globini 1,5-2m položimo v zemljo cevno kačo, po kateri se pretaka medij, ki odvzema toploto zemlji in jo prenaša do uparjalnika toplotne črpalke. Za lažjo predstavo noj navedemo oceno, da je potrebna površina zemlje 3-4krat večja od ogrevane površine zgradbe.

Pri vsaki črpalki sta navedeni dve moči. Pogonska moč je po vrednosti manjša in predstavlja potrebno moč za pogon toplotne črpalke, toplotna moč je tista moč, ki jo toplotna črpalka proizvaja pri nazivnih pogojih.
Toplotne črpalke za segrevanje sanitarne vode imajo pogonsko moč od 0,6 do 2kW, njihova toplotna moč pa je od 3 do 7 kW.
Za ogrevanje enodružinskih hiš uporabljamo toplotne črpalke s pogonsko močjo od 2 do l2kW in toplotno močjo od 8 do 40kW, za večje objekte so na voljo večje naprave.
Toplotne črpalke v gospodinjstvih najpogosteje uporabljamo za segrevanje sanitarne vode in ogrevanje bivalnih prostorov. V ta namen imamo na voljo več različnih tipov toplotnih črpalk in ogrevalnih sistemov, za sanitarno vodo ali ogrevanje ali kombinacijo obeh sistemov.
Izbor toplotne črpalke je odvisen od energetskih potreb objekta, razpoložljivega vira toplote ter od odločitve, kolikšen odstotek letnih energetskih potreb objekta naj bi pokrila toplotna črpalka.
Investicije v toplotne črpalke ne prinašajo le energijskih prihrankov, temveč tudi občutno znižanje onesnaževanja ozračja z žveplom, ogljikovim dioksidom, dušikovimi oksidi in sajami. V očeh ekološko osveščenih potrošnikov imajo tako toplotne črpalke dodatno vrednost.